V kuhinjo iz nuje

Leta 2002 se je v gostilni Franko zgodilo nekaj povsem vsakdanjega. Zmanjkalo je ljudi v kuhinji^[1]. Ana Roš, ki je do takrat skrbela za goste in trženje, si je nadela predpasnik.

Ni šlo za romantično odločitev. Šlo je za nujo. Sama pove, da je v kuhinjo prišla, da bi hiša obdržala enako kakovost in isto filozofijo^[2]. Če kuharji prihajajo in odhajajo, se z njimi spreminja tudi okus. Tega ni želela.

Učenje brez učitelja

Ana ni imela kuharske šole in ne mentorja^[3]. Učila se je sama, ob jedeh drugih kuharjev in na potovanjih^[4]. Prav zato ni sledila nobeni modi. Njena kuhinja ni bila francoska, ne italijanska, ne nordijska. Bila je njena^[3].

Takrat v Sloveniji ni bilo prave kulture visoke gastronomije. Sama je pozneje rekla, da je preprosto ni bilo^[1]. To je bilo hkrati težko in osvobajajoče. Ni bilo pravil, ki bi jih morala prelomiti.

Juha, ki je odprla vrata

Po treh letih so jo opazili tuji novinarji^[1]. Pozornost je pritegnil krožnik z bistro juho iz postrvi, kuhano postrvjo in tekočimi krompirjevimi raviolami. Ana se spominja, da česa takega ni videl še nihče^[1].

Postrv iz Soče je postala simbol njene kuhinje. Hiša Franko še danes gradi meni na tem, kar prinesejo lokalni nabiralci, pastirji, sirarji, lovci in ribiči^[5]. Ana svojo kuhinjo opiše kot kuhinjo s pogumom, ki spoštuje pokrajino, tradicijo in letne čase^[1].

Pomembno je bilo tudi to, česar se je odrekla. Ni hotela biti le kuharica, ki ponavlja recepte^[4]. Hotela je pripovedovati zgodbo doline. Zato so njeni meniji danes degustacijski, brez izbire po karti, in trajajo približno tri ure^[5].

Tako se je začelo. Ne z diplomo kuharske šole, ampak s praznim mestom v kuhinji in z odločitvijo, da ga zapolni sama^[1][2].