Bruselj ali dolina Soče

Ana Roš ni sanjala o kuhinji. Kot otrok je bila športnica: izbrali so jo celo v jugoslovansko državno smučarsko reprezentanco, dvanajst let pa je trenirala tudi ples^[2]. Hrano je takrat videla predvsem kot gorivo za telo.

Nato je prišel študij. Na univerzi v Trstu je študirala mednarodne in diplomatske vede^[2]. Med študijem je obiskala Tanzanijo in tam se je prvič zares zagledala v hrano^[2]. Poleti je delala kot hostesa, natakarica in pomočnica v restavracijah, pozimi je poučevala smučanje^[4].

Ponudba, ki je ni sprejela

Po diplomi se je odprla velika priložnost. Ponudili so ji službo diplomatke v Bruslju^[1]. Hkrati pa je bila zaljubljena v Valterja, sina lastnikov gostilne Franko pri Kobaridu^[4]. Ko je njegov oče odhajal v pokoj, sta mlada dva lahko prevzela družinski posel^[1].

Izbrala je dolino Soče. Leta 2000 sta z Valterjem prevzela gostilno, ki je stala v hiši iz 19. stoletja^[3]. Odločitev ni bila lahka. Oče ji je zameril in z njo šest mesecev ni govoril^[3].

Tri leta za poskus

Ana si je postavila rok. Novemu podvigu je dala tri leta^[4]. V začetku sploh ni kuhala. Skrbela je za trženje, za restavracijo in za strežbo^[4]. Kuhinjskih šol ni imela in ni nikoli delala kot kuharica^[1].

Začetki so bili trdi. Mlada para sta izgubila večino stalnih gostov in se borila s financami^[1]. Ana se je učila na poti, s potovanji in obiski restavracij. Ena od njih je bila La Subida, restavracija slabo uro vožnje od njenega doma^[1].

Tista tri leta so se raztegnila v več kot dve desetletji. Iz gostilne Franko je zrasla Hiša Franko, iz nekdanje študentke diplomacije pa ena najbolj prepoznavnih kuharic na svetu^[3]. Sama pravi, da kuharica nikoli ni bila njena sanja, ampak njena življenjska zgodba^[4].

Diplomacija je vseeno ostala z njo. Danes Slovenijo predstavlja drugače, kot si je zamislila pri dvajsetih: s krožnikom postrvi, z divjimi zelišči in z zgodbami ljudi iz doline^[3].