Rojen v gostilni, četrta generacija

Nekateri kuharji svoj poklic izberejo. Tomaž Kavčič se je vanj rodil. Ko je leta 1969 prišel na svet, je družina že vodila gostilno v Dornberku^[1].

Zgodba se je začela veliko prej. Njegova prababica Mici in praded Lojze sta odprla gostilno na Taboru nad Dornberkom^[1]. Za njima sta posel prevzela stara starša, Lojze in Valerija, nato pa mama Katja^[1]. Tomaž je tako postal četrta generacija.

Naročila pri štirinajstih

Delo ga je čakalo zgodaj. Pri štirinajstih ali petnajstih letih je že sprejemal naročila in pomagal v kuhinji^[1]. Gostilna ni bila služba, bila je dom.

A mladost ni bila samo kuhinja. Nekaj let je dirkal v motokrosu in na relijih^[1]. Šele po služenju vojaškega roka se je kuhinje lotil zares^[1].

Spomini na krožniku

Družinska dediščina je ostala v vsakem njegovem krožniku. Njegove jedi izhajajo iz otroških spominov, iz izročila mame in babice ter iz spoštovanja do tradicije Vipavske doline^[2].

Zato o sebi ne rad govori kot o kuharju. Pravi, da je gostinec, ki rad gosti^[3]. Prva so zanj osnovna sestavina, tradicija in spomini iz otroštva, ustvarjalnost pa pride šele potem^[3].

Ime gostilne Pri Lojzetu je tako ostalo kot poklon začetkom. Ko se je družina kasneje preselila na dvorec Zemono, je ime šlo z njo^[1]. Štiri generacije pozneje ga nosi ena najbolj znanih gostiln v Sloveniji.

Gostilna je bila v tistih časih središče kraja. Tam so se ljudje srečevali, praznovali in se pogovarjali. Otrok, ki raste med mizami in kuhinjo, se nauči gostoljubja, še preden se nauči kuhati. Prav to je Tomaž kasneje postavil na prvo mesto.

Ni pa šel po bližnjici. Najprej je spoznal vse, kar se dogaja v strežbi, in šele nato prevzel lonce. Zato danes vidi gostilno kot celoto, ne le kot kuhinjo, ki pošilja krožnike v jedilnico.

V tem je skrivnost njegove poti. Ni začel iz nič in ni zbežal od doma. Vzel je, kar so mu dali predniki, in to peljal naprej, korak za korakom.