Edini Slovenec med stotimi najboljšimi

Danes Slovenija s ponosom šteje svoje Michelinove zvezdice. Leta 2010 je bilo drugače. Na svetovnih lestvicah skoraj ni bilo slovenskih imen. Razen enega.

Tega leta se je JB uvrstila na seznam S.Pellegrino stotih najboljših restavracij na svetu^[1]. Bila je edina slovenska restavracija na njem^[1].

Seznam, ki ga bere ves svet

Takšne lestvice kuharji in gurmani po vsem svetu berejo kot zemljevid. Pokažejo, kam se splača potovati in kje se rojeva nekaj novega. Že samo ime na njej odpre vrata.

Za Slovenijo je bil to pomemben signal. Pokazal je, da se tudi v Ljubljani kuha na svetovni ravni.

Na čelu domačega seznama

Doma je bil že dolgo med najbolj spoštovanimi. Ko je RTV Slovenija decembra 2012 naštela najboljše slovenske kuharske mojstre, je seznam začela prav z njim^[1].

Zapisali so, da kuha eklektično mešanico tradicionalne slovenske in sodobne kuhinje, z japonskimi in francoskimi vplivi^[1]. Restavracija je sodila med dražje v Sloveniji in je imela veliko tujih gostov^[1].

Na istem seznamu so bili Tomaž Kavčič, Ana Roš, Igor Jagodic in drugi^[1]. Mnogi med njimi so pozneje dobili Michelinove zvezdice. Bratovž je bil generacija pred njimi, tisti, ki je odprl vrata.

Svetovni ugled

Gault&Millau je pozneje zapisal, da so njegovo delo prepoznale kulinarične lestvice po vsem svetu^[2]. Uvrstitev iz leta 2010 je bila prva med njimi, ki je odmevala tudi v širši javnosti.

Uvrstitev je pomenila tudi nove goste. Ljudje iz tujine so začeli načrtovati obisk Ljubljane z mizo v JB. Za kuharja, ki je začel v Domžalah, je bil to dolg in lep skok.

Hkrati je bila to obveza. Ko te svet postavi na seznam, gostje pridejo z visokimi pričakovanji. Bratovž jih je moral izpolniti vsak večer znova, pri vsaki mizi in z vsakim krožnikom.

Danes se zdi samoumevno, da slovenski kuharji kuhajo za svet. Takrat ni bilo. Bratovž je bil eden prvih, ki je pokazal, da je to mogoče.