Prva restavracija v Domžalah

Leto 1992 je bilo za Slovenijo leto novih začetkov. Država je bila mlada, vse se je šele postavljalo. Tudi Janez Bratovž je tedaj začel nekaj novega. V Domžalah je odprl svojo prvo restavracijo^[1].

Takrat je imel okoli trideset let^[2]. Ni bil več začetnik, a tudi ne star mojster. Bil je kuhar z idejo, ki jo je hotel preizkusiti.

Nekaj, česar še ni bilo

Ideja je bila drzna. Želel je kuhati na ravni, ki je Slovenija še ni poznala. Kasneje so zapisali, da je bila njegova restavracija prva v državi, ki je stregla pravo visoko kulinariko^[1].

Kuhal je eklektično. Povezoval je tradicionalno slovensko kuhinjo s sodobno, z japonskimi in francoskimi vplivi^[3]. Za tiste čase je bila to prava novost.

Trma in vztrajnost

Njegovi otroci danes poudarjajo dve lastnosti. Vztrajnost in trmo^[2]. Brez njiju restavracija sredi Domžal verjetno ne bi preživela prvih let.

Hči Nina pravi, da je bil pred drugimi pri lokalni in sezonski hrani ter trajnosti^[2]. O tem, kar je danes moda, je on razmišljal že pred desetletji.

Vsak dan na trgu

Ena navada se ni spremenila vse od začetka. Bratovž je na tržnici del vsakdanje rutine že okoli štirideset let^[2]. Še vedno sam nakupuje sestavine^[2].

Dobre sestavine so zanj ključne^[4]. Prepričan je, da ima Slovenija veliko prednost, ker so odlične sestavine dosegljive na majhnem prostoru^[4].

Ta pogled na hrano je pozneje prevzela cela generacija. Kuharji, ki so se pri njem učili, so ga odnesli v svoje kuhinje. Številni danes znani kuharji so del kariere preživeli prav v JB^[1].

Začetki niso bili lahki. Gostje so bili vajeni preprostih gostiln, on pa jim je ponujal nekaj drugega. Treba jih je bilo prepričati, krožnik za krožnikom, da se splača poskusiti.

Mala restavracija v Domžalah je bila tako začetek nečesa veliko večjega. Bila je seme, iz katerega je zrasla sodobna slovenska kuhinja, kot jo poznamo danes.